Bog ne daj, da nam crknejo televizorji

Vsi vemo, da so televizorji v 21. stoletju postali dinozaver, tehnološki napredek jih je postaral. Prvo je prišel radio, ki je osvojil povojni čas, potem televizija, ki je vladala v 80ih letih 20. stoletja, a jo je računalnik in njegov internet in potem še toliko bolj pametni telefon izrinil iz prestola medijev. Televizorji so postali zastareli in navedimo nekaj razlogov: je velik in nepremičen stroj; manjši in bolj samoten kot kino; manj interaktiven kot pametni telefon; manj dinamičnega razvoja (kje so 3D televizorji?); in še in še in še. Ampak vseeno je na njih nekaj magičnega.

Samo spomnimo se, koliko družinskih večerov smo preživeli ob gledanju športnih prenosov, trilerjev in kvizov. Pametnih telefoni so veliko manj družaben medij, saj izključujejo kakršno koli fizično bližino in stik. Televizorji pa prav zaradi vseh naštetih slabosti oziroma omejitev še vedno nosijo poseben naboj, ki ljudi med seboj zbližuje. Tudi ko gre za bolj interaktivne dejavnosti. Igrice, ki jih igramo, nas združujejo v skupni usodi, bodisi v sosednjem fotelju bodisi na drugem koncu sveta. Zato se mi vseeno zdi vredno zagovarjati reklo “v vsako sobo en tv!” in se zahvaljevati Adiju Smolarju, da je pel “bog ne daj, da nam crkne televizor, bog ne daj!”. Ker če smo že postali tehnološka družba, ki interaktira le še prek medijev, potem moramo izbrati za pravi medij televizor.

Prepričana sem, da se njegova doba še ni končala in da je trenutna prevlada pametnih telefonov in družbenih omrežij ala Facebook zgolj začasna. Ljudje se jih bodo naveličali, ker ne nosijo magičnega naboja televizije. Noben se jih ne bo spominjal čez 20 ali 30 let, nobene nostalgije ne bo njih, tako kot jo imamo po radiu in po televiziji. Le da je nostalgija po televizorjih resnična (seveda tudi po radiu, le da je manj intenzivna, saj radio zadovoljuje manj različnih čutov kot televizija). In televizorji bodo zato resnično tudi obstali.